Življenje v teatru

Gledališka garderoba. V njej dva igralca, ne v vlogi, pač pa kot onadva sama. Eden od te dvojice je starejši, njegova pot se počasi izteka. Tako v gledališču kot tudi v življenju se bliža vratom v »deželo neodkrito, ki popotnik se iz nje ne vrne«. Ima znanje, izkušnje in položaj, ki pritiče seniorju. Ima veljavo in pomembnost, ki pa sta, tako kot vse v tem življenju, minljive narave. Drugi igralec je mlad, na začetku svoje poti, se še uveljavlja, odkriva čare in pasti življenja v gledališču. Njegova zvezda se šele vzpenja, počasi širi krila in zaseda prostor, ki je prej pripadal drugim. Tak kot je krog življenja, tak je tudi v gledališču. V hipu, ko nastaja, s tem tudi izginja. Ko se predstava konča, od nje ne ostane drugega kot spomin v zavesti tistih, ki so ji bili priča na eni in na drugi strani odra.

V drami za dva igralca ni protagonista in antagonista – pravzaprav sta oba oboje. Vidimo ju lahko, kako izvabljata smeh gledalcem ali pa prikličeta solze, a ju vidimo tako, kot se vidimo mi, ki gledališče ustvarjamo in v njem živimo. To še ne pomeni, da smo vanj zaprti. V realnosti poskušamo živeti svoje resnično življenje, toda pri tem nas pogosto gledališče zasleduje. Z nami je tudi, ko doma ležemo k počitku, ko se nekje zabavamo s prijatelji, ko smo v vlogi slehernika na odru življenja. Shakespeare je zapisal: »Ves svet je oder, in vsi možje in žene zgolj igralci: nastopajo in spet odhajajo in vsak igra v življenju razne vloge.« To je predstava o nas, ki živimo in delamo v gledališču, a hkrati predstava o življenju.

Življenje v teatru je eno zgodnjih besedil (nastalo je leta 1977) ameriškega pisatelja, esejista, dramatika, scenarista in režiserja Davida Mameta, ki je poklic igralca izkusil na lastni koži. Čeprav je od nastanka minilo že skoraj pol stoletja, igra ostaja aktualna, saj se zakulisje gledališča kljub tehnološkemu napredku ni bistveno spremenilo.