Županova Micka

Prva komedija v slovenskem jeziku in prvo slovensko dramsko besedilo sploh je nastala leta 1789 po nemški predlogi Josefa Richterja Die Feldmühle (Poljski mlin) in govori o lepi Micki, ki je zaročena z Anžetom, a jo baron Tulpenheim skuša premamiti s praznimi obljubami.

Linhart je bil svetovljan, ki je dobro poznal evropsko gledališče. Motive je črpal iz takratnega »mainstreama«, revolucionarna novost pa je bila njegova uporaba slovenskega jezika, saj je z dramskimi besedili želel dokazati, da je slovenščina prav tako uporaben in živ jezik kot katerikoli drugi. Z upoštevanjem avtorjeve dediščine – čeprav z aktualne perspektive – je jezik ključni element tržaške uprizoritve Županove Micke in vir komičnih situacij, saj se liki sporazumevajo v slovenščini, italijanščini, nemščini, angleščini, tržaščini ter v slovenskih narečjih primorskega območja.

Da bi uprizoritev podkrepila lesk sredozemskega okolja, se zgodba odvija v petdesetih letih 20. stoletja, ki jih je zaznamoval optimizem povojnega časa. Obstaja pa tudi drugi razlog za čas in prostor predstave in je vezan na kriške korenine režiserja, saj je Taufer v podtekstu pomislil na leta, ko je slovensko ribištvo zamrlo in so bili nacionalni konflikti na dnevnem redu tudi v tržaškem multikulturnem stičišču.

V tem mozaiku kultur, ki ga oriše uprizoritev, so liki zelo resnični in prepoznavni prebivalci primorskega območja, z vsemi niansami sproščene večjezičnosti. Če je jezik te predstave delo avtorjev priredbe (Boris Devetak, Žan Papič in ustvarjalna ekipa), je čar teh likov in njihovih razmerij značilnost Linhartovega sloga, o katerem je Vito Taufer povedal: »Redkokdo zna pisati tako žive in duhovite dialoge, kot jih je Linhart, ne glede na to, da gre za priredbe že obstoječih dramskih tekstov. Liki govorijo, kot bi danes govorili. Njihovi portreti so živi, psihološko minuciozni. Niso papirnate osebe, so pravi, polnokrvni ljudje.«