Gospodična Julija

Kresna noč na švedskem podeželju. Grofovska hči Julija, ki se je nedavno razšla z zaročencem, v nasprotju z ugledom, ki ji ga nalaga njen plemiški stan, v topli pomladni noči pleše z vsemi, tudi s privlačnim hlapcem Jeanom. Iz minute v minuto vse bolj sproščena, tudi zaradi popitega vina, ga kljub opozorilom zapeljuje in Jean ji prizna, da je že od otroštva zaljubljen vanjo. To gospodično Julijo še bolj razvname, stopnjujoča se sla ji preplavlja telo in Jean, ki zanjo predstavlja moško robustnost in divjo živalsko slo, se ji mora predati. Aktu sledi trenutek streznitve; Jean ne čuti več spoštovanja do nje, izkaže se, da ji je govoril laži in nikoli ni bil zaljubljen vanjo, Julija pa se zave, da za njiju z Jeanom ni prihodnosti. Ko ji očita, da ima še najnižja dekla več časti kot ona, jo vedno bolj ponižuje in ji celo namigne, da bi bilo za žensko njenega rodu najbolje, da si vzame življenje, se Julija zavoljo očitkov pa tudi zavedanja, s kakšno mizerijo v podobi služabnika se je spustila v razmerje, psihično zlomi, vzame britev in odide skozi vrata …

Enodejanka iz Strindbergovega  t. i. zgodnjega, naturalističnega obdobja je igra z najizrazitejšim avtobiografskim pečatom, zaradi znamenite avtorjeve uvodne razprave, ki jo zgodovina drame večkrat omenja kot naturalistični manifest, pa tudi eno najslavnejših  naturalističnih dramskih besedil sploh. V središču dogajanja je konflikt med moškim in žensko, boj med dvema počeloma in principoma sveta, ozadje zgodbe o strastni ljubezni kot predajanju in ljubezni kot izkoriščanju volje do moči ter erotičnem in seksualnem razmerju med gospodovalno žensko in enako dominantnim moškim pa ne razkriva le razmerij med spoloma, temveč tudi socialno nasprotje aristokratskega in plebejskega sveta; s to potezo se prizorišče drame razširi, postane večplastno, a vendar ohrani posebnosti Strindbergovega pisanja.

Čeprav je avtor igro podnaslovil kot naturalistično tragedijo in pri pisanju zvesto sledil tezam o socialni pogojenosti, miljeju, trenutku, dednosti itd., sta v drami močneje poudarjena svojevrstna psihologija in osebna izpovednost. Strindbergov naturalizem je zato bližji smeri psihološkega realizma, njegova Gospodična Julija pa za današnje gledališče zanimiva prav toliko, kolikor presega idejo naturalizma. Naša interpretacija v režiji Yulie Kristoforove, ki jo že poznamo kot pretanjeno opazovalko ženske psihe (Borštnikova nagrada za najboljšo režijo uprizoritve Gospa Bovary v izvedbi SNG Nova Gorica), se vrača k psihologiji, ki iz realnega prestopa v imaginarno, k zgodbi o vseh nas.