Goran Vojnović

Jugoslavija, moja dežela

Drama o bolečem soočanju s preteklostjo
Premiera 9. junija v Gledališču Prijedor, 30. julija 2021 na Martinčevem trgu v Kopru
Koprodukcija Gledališče Koper, Gledališče Prijedor, Fundacija Friedrich Ebert Stiftung
Trajanje Predstava traja 2 uri in 10 minut in nima odmora.
Krstna uprizoritev

Ustvarjalci

Avtorja dramatizacije Ivan Velisavljević, Aleksandar Novaković
Scenografinja Dragana Purković Macan
Kostumografinja Jelena Vidović
Avtor glasbe in videa Petar Bilbija
Oblikovalka odrskega giba Marija Milenković
Lektorja Martin Vrtačnik, Nataša Kecman
Asistent režiserja Ivan Loboda

Igralska zasedba

Vladan Blaž Popovski
Duša Mojca Partljič
Nedeljko Boris Šavija
Emir Aleksandar Stojković
Brane Igor Štamulak
Danilo Željko Erkić
Nadja Tjaša Hrovat
Nadja Sabina Halilović
Mediha Miljka Brđanin
Cera, Risto Dean Batoz
Katarina, Kosa Mirela Predojević
Nadja Lea Cok (vskok)

V Vojnovićevem romanu Jugoslavija, moja dežela (2012), ki z naslovom parafrazira nekdanji slovenski turistični slogan, a nas s spomini glavnega junaka romana nenehno vrača v čas nekdanje skupne države, spremljamo potovanje Vladana Borojevića po Balkanu in njegovo iskanje očeta Nedeljka, Srba, oficirja nekdanje Jugoslovanske ljudske armade, danes vojnega zločinca na begu pred oblastmi, ki je malega Vladana in njegovo mamo, Ljubljančanko Dušo, nenapovedano zapustil v začetku devetdesetih in od takrat v otroških očeh obveljal za mrtvega. Tesnobno potovanje, na katerem se mora Vladan soočiti s svojimi življenjskimi travmami, strahovi in ponovno najti svojo identiteto. Spomini iz otroštva se tako prekrivajo s pripovedovalčevo sedanjostjo, soočenje obeh časovnih pasov pa literarne osebe prikazuje v vsej njihovi kompleksnosti.

Roman, ki se je slovenskemu filmskemu in televizijskemu režiserju ter scenaristu, pisatelju in kolumnistu Goranu Vojnoviću porodil iz resnične zgodbe oficirskih otrok, s katerimi se je do svojega enajstega leta vsako poletje družil v Pulju, potem pa so nekega dne preprosto »izginili«, je avtor priredil tudi za oder. Krstno pa so ga v režiji Ivice Buljana konec sezone 2014/15 uprizorili na odru ljubljanske Drame.

Za uprizoritev v koprodukciji Gledališča Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung sta Vojnovićev roman dramatizirala dramaturg Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković. Režiser uprizoritve je Marko Misirača, ki smo ga v Gledališču Koper spoznali kot režiserja gostujoče predstave Sinovi umirajo prvi na 26. Primorskem poletnem festivalu.

Prejete nagrade

2021
Jugoslavija, moja dežela
- Nagrada za najboljšo predstavo v celoti8. Ambientalni gledališki festival Novi tvrđava teatar, Čortanovci (RS)- Nagrada za najboljšo predstavo v celoti40. festival Pozorišne/Kazališne igre BiH, Jajce (BiH)- Nagrada tantadruj za predstavo v celoti
2021
Marko Misirača
Nagrada za režijo40. festival Pozorišne/Kazališne igre BiH, Jajce (BiH)
2021
Boris Šavija
- Nagrada za najboljšo moško vlogo8. Ambientalni gledališki festival Novi tvrđava teatar, Čortanovci (RS)- Nagrada za igro40. festival Pozorišne/Kazališne igre BiH, Jajce (BiH)
2021
Miljka Brđanin
Nagrada za igro40. festival Pozorišne/Kazališne igre BiH, Jajce (BiH)
2022
Boris Šavija
Nagrada za najboljšega igralca24. festival Theatre Fest »Petar Kočić«, Banjaluka (BiH)
2022
Aleksandar Stojković
Igralec večera po izboru občinstva4. Viminacium fest, Požarevac (RS)
2022
Jugoslavija, moja dežela
Nagrada viminacium maximus za najboljšo predstavo v celoti4. Viminacium fest, Požarevac (RS)
2022
Blaž Popovski
Nagrada za najboljšega mladega igralca za vlogo Vladana v uprizoritvi Jugoslavija, moja dežela39. Internacionalni teatarski susreti Brčko distrikta BiH

Iz kritik

Vreme (RS) / Nataša Gvozdenović, 17. 06. 2021

Avtorja dramatizacije Ivan Velisavljević in Aleksandar Novaković zelo spretno sledita cikličnemu toku Vojnovićevega romana ter nas – da bi nam zgodbo povedala impresivno, jasno, vznemirljivo in v mozaični strukturi – vodita izmenično iz sedanjosti v daljno ali bližnjo preteklost. Zgodba ostaja odprta, vsakdo jo lahko zaključi po svoje, ji poišče lastne odgovore in interpretacije.

Režiser Marko Misirača režira z občutkom in kompleksno. V posameznih prizorih se poslužuje groteske, da bi domala plastično (iz kontre) prikazal nežnost, ki jo ohranjamo v spominu na Jugoslavijo, pa tudi, kaj je pripeljalo do krvavega viharja, v katerem je ta razpadla. V tem kontekstu nas sooča z lastnimi predsodki (kakšni so Slovenci, Srbi, Bosanci …), ki so tesno povezani s preverjanjem identitete. Jasno postavlja meje med Vladanovimi sanjami in resničnostjo, četudi sanje po Jungu resničnost le slutijo in napovedujejo. Kontekst in potovanje skozi kraje in čase izrisujejo videoprojekcije, ki poleg prostora spomina in sedanjosti razkrivajo tudi smer potovanja. Ločnice med ravnmi so zelo jasne, a vendar dovolj fluidne, da dogajanje predstavijo v vsej njegovi kompleksnosti. Režiser je bil pri delu z igralci natančen, tako da so dosegli pravo raven občutkov svojih likov.

V predstavi igrajo /…/ igralci prijedorskega, banjaluškega in koprskega gledališča. Šavija je kot jugoslovanski oficir tog, a balkansko nežna duša, ki se je sesula z razpadom Jugoslavije, človek, ki je, tako na koncu ugotavlja Vladan, »profesionalni nevednež«. Blaž Popovski kot Vladan je mladenič, ki se na pot poda zaradi notranjega klica, zato ker mora, a hkrati pripada svetu, ki je drugačen od očetovega, a je enako občutljiv. Odlična je Miljka Brđanin kot Mediha, muslimanka iz Brčkega, ki je skrivala Nedeljka, saj kot Šeherezada, ki jo lahko dolgo poslušamo, v predstavo vnaša fluidno in spontano bosansko naracijo. Celoten ansambel deluje kot uigrana ekipa, v kateri igralci sodelujejo drug z drugim, da bi nam zgodbo povedali kar se da natančno in popolno.

Uprizoritev Jugoslavija, moja dežela odpira naš odnos do jugoslovanske dediščine, odnos do nas samih, travm in ponovitev preteklosti pa tudi potrebo po obnavljanju identitet, /…/ kar je kljub paradoksalnim zahtevam družbe ena od nalog sodobnega človeka. Šele takrat življenje postane izziv, iniciacija pa dobi smisel.

Nova (RS) / Svetislav Jovanov, 18. 06. 2021

Združene igralske moči Kopra, Prijedora in Banjaluke so večinoma poenotene. Med najuspešnejše se zagotovo lahko uvrstijo s senzibilnostjo sodobnega človeka prežet in v obeh starostnih obdobjih prepričljiv Blaž Popovski (Vladan), v združevanju grenkobe in sarkazma zelo dober Aleksandar Stojković (Emir), obema pa parirajo subtilno tiha Miljka Brđanin (Mediha), v ironiji okretno igriv Igor Štamulak (Brane) pa tudi mračno napet in tehnično brezhiben Boris Šavija (Nedeljko). Scenografija Dragane Purković Macan in kostumi Jelene Vidović so nevsiljivo in funkcionalno vključeni v grenko-ironični ton tega streznitvenega gledališkega potovanja v bližnjo prihodnost in bolj oddaljeno sedanjost.

Novosti (RS) / Dragana Bošković, 17. 09. 2021

Vladanovemu (odličen mladi igralec Blaž Popovski) mladostniškemu iskanju pogrešanega očeta Nedeljka (hvala gre upravičeno Borisu Šaviji) sledi, kot se je to v naši nekdanji domovini tudi zgodilo, še globlji padec v absurd, nerazumevanje, odtujenost, željo po pozabi … Nedeljkovo skrivanje zaradi obsodbe za vojne zločine je kafkovsko tragično, zanika nedolžnost, zato so razen strica Emirja (vznemirljiv Aleksandar Stojković) in oficirja Braneta (Igor Štamulak) osumljenci zgodovine tudi tisti, ki so očitne žrtve – Vladan, njegova mama Duša (čudovita Mojca Partljič) in Nedeljkova tiha soseda Mediha (pretresljiva Milka Brđanin). Starodavno »prekletstvo prednikov« se na teh tleh kaže kot večni konflikt očetov in sinov, ki se medsebojno obtožujejo, kdo je koga zapustil, izdal in kdo je strahopetec. Posledica je trajni nesporazum, prekletstvo tal, potresnih in domoljubno tektonsko nestabilnih, na katerih so se narodi premešali, da bi se pozneje razšli v krvi.

/…/

Kakorkoli, predstava je dovolj dokumentaristična, da boli, popolnoma potopljena v mešanico mentalitet prostorov nekdanje Jugoslavije, odlično odigrana in režirana in obenem nov kažipot k resnici, ki bo, če ji bomo le dovolili, morda nekoč prišla na dan. Da bomo končno vedeli, kaj se je zares zgodilo, kdo smo bili in smo, bodisi kot očetje bodisi kot otroci. Šele takrat bomo lahko šli dalje.

Primorski dnevnik (IT) / Martin Lissiach, 27. 07. 2021

Koper, Gledališča Prijedor in Fundacije Friedrich Ebert Stiftung. Leta 2015 jo je uprizorilo SNG Drama v režiji Ivice Buljana /…/.

Odrski dogodek si še pred analizo uprizoritve same zasluži utemeljitev konteksta, v katerem je nastal. Če je ljubljanska dramatizacija nagovarjala namreč le slovensko občinstvo, je koprska koprodukcija širši projekt, ki odpira razmišljanje o razpadu nekdanje skupne domovine. Roman in predstava temeljita namreč na spopadanju generacije, ki je odraščala v novi(h) državi(ah) z dediščino staršev: vojne, izkušnje begunstva, narodne identitete in tiste posameznikov ter posledice nacionalizmov. /…/

Pogum koprodukcije in njeno dosledno iskanje razlogov za razpad Jugoslavije je torej predpostavka, na podlagi katere bi bila le stroga odrska analiza predstave nesmiselna. Kljub vsemu pa je odrski dogodek, ki traja dve uri in deset minut, zasnovan solidno. /…/

Dramsko dogajanje je namreč postavljeno spiralno, v izmeničnem nizanju prizorov, ki se dogajajo v pretekli in sedanji časovni dimenziji. Pri razpletanju artikulirane vsebine romana je gledalcem v pomoč, in sicer nekoliko didaktično, projekcija, ki topografsko osmišlja dogajanje na raznih mestih nekdanje skupne države. Projekcija ponuja tudi veliko arhivskih posnetkov, ki dodatno utemeljujejo dogajanje.

Oslobođenje / Mladen Bićanić, 13. 09. 2021

Iskrena, trpka, a tudi zdravilna predstava, ki tako kot vsako pravo gledališče odpira vprašanja, ne ponuja že pripravljenih odgovorov in ne beži pred rušenjem in prevpraševanjem mitov, stereotipov in okamenelih kvazi resnic. Ena tistih predstav, o katerih se bo govorilo in po katerih se bomo jubilejnega festivala v Jajcu tudi spominjali.

Žurnal (RS) / Darko Cvijetić, 12. 06. 2021

Neverjetna premiera Jugoslavije, moje dežele po romanu Gorana Vojnovića v preudarni režiji Marka Misirače in soprodukciji Gledališča Koper, Slovenija, Gledališča Prijedor iz Bosne in Hercegovine, Republika Srbska. Koordinate prizorišča dogajanja vsekakor določajo način dojemanja za Prijedor velikanskega gledališkega koraka, s čimer se pravzaprav majhno, provincialno gledališče umešča na evropski gledališki zemljevid, s čimer upravičuje obstoj svojega imena.

Slovenski, prijedorski in banjaluški igralci so delovali kot popoln stroj za proizvodnjo podob o Jugoslaviji, pa tudi emocij, ki so nastale z obolevanjem in trajno izgubo cele serije identitet v povojnem obdobju. Silovit roman, izvrstno dramatiziran in še bolje zrežiran, v formi znane igralske skupine, ki nas sprašuje po času za nami. Hamlet v iskanju očeta v jugoslovanskem Elsinoru …

Gledališče Prijedor, nenadoma vidno na zemljevidu evropskih gledališč, na repertoarju gledališča v Evropski uniji! (Nekako tako, kot bi se nogometni klub Rudar iz Prijedora za eno sezono uvrstil v nemško Bundesligo. In bi imel to tudi komu povedati.)
Ponovimo, gledališče, ki se imenuje Prijedor.

Marko Misirača, zmagal si!

Kmalu na naših odrih

Doživite najboljše v našem gledališču. Naš raznolik spored ponuja za vsakogar nekaj. Pridružite se nam na nepozabnih predstavah.

Občasnik Gledga

Publikacija, ki bralce seznanja z dogajanjem v Gledališču Koper, obenem pa uprizoritvam v produkciji našega gledališča služi kot gledališki list.

Abonmaji 2023/2024

Podajte se na gledališko popotovanje z našo ponudbo abonmajev. Pridružite se nam danes v svetu dramskih čudes!!

Naš ansambel in ostali sodelavci

Spoznajte ustvarjalne sile našega gledališkega ansambla in naše cenjene sodelavce. Skupaj ustvarjamo nepozabna doživetja na naših odrih.