Lepa Vida
Od mitološke junakinje do uporne, strastne in samozavestne ženske, ki si upa sanjati in hrepeneti| Premiera | 10. februarja 2023 v Gledališču Koper, 12. januarja 2024 v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Slovensko stalno gledališče, Trst |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 10 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Režiser, skladatelj in scenograf | Marjan Nećak |
|---|---|
| Dramaturginja | Staša Prah |
| Oblikovalec giba | Klemen Janežič |
| Kostumografinja | Jelena Proković |
| Avtor videoprojekcij | Marin Lukanović |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Oblikovalci svetlobe | Marjan Nećak, Vid Prinčič, Amar Ferizović |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
| Asistentka kostumografije | Saša Dragaš |
Igralska zasedba
| Igralci | Anja Drnovšek, Rok Matek, Danijel Malalan, Blaž Popovski |
|---|
Številna literarna dela, v katera je vgrajen mit o Lepi Vidi, pričajo o posebnem pomenu tega mita za slovensko narodno identiteto. V njem naj bi bile skrite nekatere poteze in usodni obrati, značilni za našo kolektivno zavest in dušo, kot so na primer: kompleks hrepenenja, arhetip matere, arhetip ženske, domotožje, odnos do tradicije, odnos do tujega in drugega, tudi uporništvo. Zato v uprizoritvi ne bodo manjkali Prešeren, Cankar, Roza in drugi, ki so mit o Lepi Vidi predelovali, prepisovali ter v njem iskali metaforo za svojo oziroma družbeno bolečino, izgovor ali oprostitev. Vendar se bo uprizoritev, bolj kot z iskanjem »pravih«, že napisanih besed, ukvarjala z današnjim pogledom na mit in zgodbo Lepe Vide. Kaj je hrepenenje? Še znamo hrepeneti, še zmoremo slišati svoje najgloblje ideje? Si dovolimo sanjati, smo sploh pripravljeni na uresničitev sanj? V kaj vse smo »prisiljeni« zaradi življenja, ki ga živimo? Živimo ali samo životarimo? V kaj nas peha okolica in v katere zanke se zapletamo sami? Lepo Vido ustvarjalci uprizoritve vidimo kot ljudsko mitološko zgodbo o hrepenenju, pogumu, nepremišljenosti, zvijači, žrtvovanju, strasti in ljubezni, ki nam bo pomagala odgovoriti na postavljena vprašanja. Glasbeno-gledališka uprizoritev, napolnjena z magičnimi dejanji, bo s svojo preprostostjo in igrivostjo razprla teme, ki v slovenskem narodovem spominu veljajo za tiste, ki nas zaznamujejo kot melanholične, nepotešene in podjarmljene. Uprizoritev bo sledila mitu, v katerem je Vida polnokrvna ženska, žena, mati in gospodinja, ki hrepeni, je drzna in močna in prevzema odgovornost za svoja dejanja.
Je seveda tudi otožna, prevarana, jezna, pa vendar iznajdljiva in najpomembnejše – ne obupa, ampak verjame, da zanjo obstaja rešitev, da za vse obstaja rešitev, da obstaja »Sonce«, ki nas lahko pripelje domov. Vida in ustvarjalci uprizoritve verjamejo v boljši svet. Čeprav se zavedajo tragike realnosti, usode in moči zla, vsemu navkljub gledajo tja v obzorje, čez morje in vidijo, kako tam iz daljave prihaja svetla rešitev.
Iz kritik
Dramaturginja Staša Prah je imela pri pisanju proste roke. Napisala je svež, izviren pogled na Vido kot žensko v sodobnem času, ki je v marsičem za marsikoga enostavno PREVEČ. Preveč si želi, preveč čustvuje, preveč sanja, preveč razmišlja. Vso kompleksnost njenega notranjega sveta je izvrstno upodobila Anja Drnovšek, ki je lik zapopadla od znotraj navzven in ga res polno utelesila. Njeno ujetost v koncepte, kaj naj bi sodobna ženska bila, je ustrezno podčrtala tudi izbrana scenografija v obliki rešetk kletke, na katere je bilo pripeto igralkino veliko, plapolajoče krilo. Lesena lutka, ki jo je igralec Rok Matek držal v rokah in občasno jezno nagovoril, je prav tako dodala pomemben vidik k razumevanju različnih vlog, ki jih živijo ženske. Odrsko dogajanje močno podpira glasba. Songi, ki jih zapojejo igralci, podprejo naracijo in dodatno obarvajo sporočilnost predstave. Če sklenemo, predstava Lepa Vida je v prvi vrsti glasen krik. Krik po odlaganju plasti, ki so si jih ženske tekom let nadele nase ter s tem utišale svoje hrepenenje po svobodi. Lepa Vida Staše Prah je upornica, ženska, ki je strastna, predana in divja ter si upa sanjati.
Režijska zamisel Marjana Nećaka je oblikovala naš razcefran, razdrobljen čas, čas, ki je zgubil ravnotežje in hrepenenje, a ga mora za svoje preživetje spet obuditi, z natančnim doziranjem podob in prizorov, psiholoških plasti, travm odhajanja, ločitve in poskusa ponovnega vračanja.
V predstavi je obilica metaforične substance, kar poudarja poetični vidik tragične fabule, ki je ne gre obnavljati, saj je univerzalno poznana. Prizori so navidezno v kaotičnem neskladju, kot ponoreli delci, iz česar pa se je rodila čudežna čustvena harmonija zdaj z ostrimi robovi in kriki, zdaj z nežnimi dotiki hrepenenja, zdaj z molčečo ločitvijo, zdaj z vrnitvijo na tišini morskega vala. Bila je to celovita gledališka predstava z enakovrednim glasbenim deležem, ki je ponekod nadgrajeval oziroma dopolnjeval besedno izrekanje z izpovedjo močno zaznamujočega melosa saksofona v interpretaciji Danijela Malalana ali petjem vseh štirih protagonistov. Skratka, Lepa Vida v gledani inačici je lep primer glasbenega gledališča, ki si v zadnjih dveh desetletjih utira pot.
/…/
Lepa Vida se je scenografsko dogajala na belem morju, ki se je izkazovalo s svojimi razburkanimi valovi, a tudi s pomirjajočim brezvetrjem. Na tem morju smo vsi. Uprizoritev nas neizprosno sprašuje, kam pluje naš čoln in če smo se spet pripravljeni vrniti k izvirom.
Če se zdi uprizoritev razpršena in razsediščena, tega ne gre očitati izvedbi, Anja Drnovšek je Vida, centralna figura in osišče, pri tem, kar je mogoče skrivnostna in neujemljiva, torej tudi nekako fatalna, nikakor ne hrepeneča in ponotranjeno trpeča, Rok Matek in Danijel Malalan sta pevsko perfektna, kot že kdaj prej, Blaž Popovski prinaša v razmerja divjo, tudi neukročeno in polaščevalno moškost. Zdi se, da je glasbeni del močnejši od ostalih in glasba Nećaka je izvedbeno zahtevna, žanrsko raznolika, priklicuje različne stile, tudi historične, vendar vse to ne uspe zlepiti nekoliko kaotične celote, celo songi, ki naj bi bili bolj komunikativni del in udarno lepilo predstave, v splošni odsotnosti fokusa žal nekako zvodenijo.
