Martin Krpan reši Dunaj
| Premiera | 8. septembra 2025 v Mestnem gledališču Ptuj, 7. februarja 2026 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj |
| Trajanje | Predstava traja 45 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Avtorica dramatizacije in priredbe | Katja Pegan |
|---|---|
| Režiserka | Katja Pegan |
| Scenograf in kostumograf | Andrej Vrhovnik |
| Avtor glasbenega izbora | Robert Vatovec |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
Igralska zasedba
| Igralci | Mak Tepšić, Franko Korošec, Mila Peršin/Tina Skvarča |
|---|---|
| Pianist | Robert Vatovec |
Le kdo ne pozna znamenitega tihotapca z Vrha pri Sveti Trojici, ki ga je zaradi prekupčevanja z angleško soljo preganjala sama avstrijska oblast, sicer pa dobrodušnega in poštenega hrusta, ki je s svojo zvesto kobilico in gorjačo, izklesano iz najlepše dvorne lipe, premagal velikana Brdavsa, strah in trepet cesarskega mesta? Seveda gre za Martina Krpana, naslovnega junaka prve slovenske umetne pripovedke in njegovo dunajsko prigodo, ki jo je njegov avtor prvič objavil leta 1858 v Slovenskem glasniku z namenom, da bi v njej soočil predstavnika slovenskega kmečkega življa, človeka velike telesne in umske moči, ki je s svojim robatim in bistrim ponosom kos zvijačnosti višje gospode.
Režiserka Katja Pegan, ki je hkrati tudi avtorica dramatizacije in se osredotoča na prvi – bolj znani – del Levstikove pripovedke o Martinu Krpanu z Vrha pri Sveti Trojici, ki se konča z Martinovo zmago nad Brdavsom, je besedilo priredila za tri igralce, ki odigrajo devet vlog, in pianista, k sodelovanju pa povabila še kostumografa in scenografa Andreja Vrhovnika in oblikovalca svetlobe Jako Varmuža. Krpana, namenjenega učencem tretje triade osnovnih šol, bomo septembra letos premierno najprej uprizorili na Ptuju, februarja prihodnje leto pa tudi v Kopru.
Iz kritik
Jezik Levstikovega Martina Krpana, za avtorja simbolno orodje oblikovanja naroda, tudi v predstavi Katje Pegan ostaja nespremenjen. Sta pa sodobno prepoznavni tako značajska dimenzija likov kot njihova telesna govorica. Uprizoritev poganja razigrana igralska ekipa. Pragmatičnega in načelnega Martina Krpana, ki tihotapi sol in je kos zvijačam dvora na Dunaju, je Mak Tepšić oblikoval s pravo mero ironične distance.
Okoli njega se v nenehnih preobrazbah vrtita Franko Korošec in Mila Peršin, ki si razdelita vse ostale vloge – od cesarja in Brdavsa do ministra Gregorja, cesarice in celo konj. Oba z izjemno lahkoto prehajata iz lika v lik in pri tem vsakemu vdihneta svojstven značaj. Krpanova kobilica Mile Peršin je, denimo, neustrašna mala upornica, ki dunajskemu dvoru brez sramu pokaže jezik, medtem ko jo Krpan ob srečanju s cesarjem na poti v Trst dvigne in prestavi.
Nepogrešljiva za ritem je glasba, ki pričara paleto vzdušij in komentira dogajanje. Na odru jo v preobleki dvornega pianista izvaja avtor glasbenega izbora Robert Vatovec. Brezhibno spreminjanje prizorov s komičnimi zasuki in satiričnimi podtoni omogoča funkcionalna minimalistična scenografija Andreja Vrhovnika, ki je tudi avtor domiselno stiliziranih kostumov.
Vrhunec predstave je prizor zmage nad Brdavsom. Ko ga Krpan z mesarico zadane v vrat, Brdavs preprosto vzklikne: Konec igre, ne grem se več.
Ta trenutek pravzaprav postane eno od glavnih sporočil uprizoritve. Mlade gledalce prestavi v njim znano okolje igre, hkrati pa v vseh prebudi tisto, kar v današnjem svetu najbolj potrebujemo: pogum za mir in sožitje.
Režijska vizija in dramaturški postopki dramatizacije se tesno prepletajo – izvedbeno pa jih poleg načina igre posebej podpirata kostumografija in glasba. Historično osnovana kostumografija Andreja Vrhovnika je z rabo lasulj, pentelj, čipk in naborkov – da konjske glave in konjskih zadnjic ne omenjamo –polna humorja ter odločilno pripomore k privlačnim odrskim pojavam. Uprizoritev namreč funkcionira ob številnih preoblekah, ki igralcem pomagajo skakati iz vloge v vlogo. Menjave scen so podprte tudi z menjavo glasbene spremljave.
[…]
Mak Tepšić v vlogi Martina Krpana je edina krepka stalnica, medtem ko si Franko Korošec in Tina Skvarča (v alternaciji z Milo Peršin) nadevata več različnih vlog in obrazov – celo glav, ko gre za Krpanovo Kobilico. Postavnost visokoraslega, plečatega Tepšića dodatno poudarjajo plašč, klobuk in čez kolena segajoči usnjeni škornji. Mak Tepšić kot Martin Krpan se občinstvu hitro priljubi, ko si že spočetka na rame zadega Kobilico (soigralko Skvarča), pa tudi sicer v junakove škornje stopa s treznostjo, z vsemi govori neposredno, po zdravi kmečki pameti, ter samozavestno korači, kamorkoli ga vodi pot.
