Čakajoč Godota

V Gledališču Koper čakamo Godota – prvič. V soboto zvečer ga pod drevesom na podeželski cesti čakata tudi Vladimir in Estragon, vendar ne vesta natančno, ali to soboto, če je sploh sobota, ali katero koli drugo. Godot ne pride. Prideta samo Pozzo, ki ima na vrvici privezanega Luckyja, in deček, ki sporoči, da Godota nocoj ne bo. Ko se naslednji dan (ali pol leta pozneje, saj drevo medtem ozeleni) Vladimir in Estragon začneta igrati Pozza in Luckyja, se osebi spet prikažeta, vendar se Pozzo Vladimirja in Estragona ne spomni več. Pozzo in Lucky odideta, Godota tudi ta dan ni. Vladimir in Estragon skleneta, da bosta odšla, vendar se ne ganeta. Čakata skrivnostnega Godota.

Igro Čakajoč Godota, ki danes velja za eno prelomnih del v zgodovini evropske dramatike in eno temeljnih del gledališča absurda, je Beckett napisal pod vtisom strahot druge svetovne vojne, še bolj pa prav takrat rojene atomske dobe in mračne podobe sveta. V takšnem svetu, pustinji z osamljenim, posušenim drevesom, ždita tudi njegova »junaka«, ki med čakanjem na skrivnostnega Godota razpravljata o smislu, upanju in obupu, nenehno ponavljata ene in iste akcije in razkrivata človekovo eksistencialno praznino ter potrebo po smislu v svetu brez jasnih odgovorov.

Čeprav je Beckettovo utopijo že zdavnaj pregnala grozovitejša zgodovinska resničnost, se zdi, da se besedilo v času, ko se svet sooča z negotovostjo in grožnjami – od ekonomskih in političnih kriz do vojnih žarišč –, vrača k svoji izvirni ideji. Vladimirjevo in Estragonovo čakanje Godota lahko v tej luči beremo tudi kot čakanje na svetovni mir, ki ga v tem trenutku ogrožata dve veliki vojni žarišči, čakanje brez jasnega izida pa lahko razumemo kot sodobno izkušnjo: čakanje na spremembe, rešitve, odgovore. Posledično tudi razmislek o pasivnosti in upanju – ali smo le opazovalci sveta ali imamo moč in moramo ukrepati.

Režiser Jaka Ivanc, ki Beckettovo besedilo bere kot apel, naj izstopimo iz svojih con udobja, presežemo pasivno čakanje in poskušamo sami ustvariti boljši jutri, uprizoritev pripravlja na velikem odru našega gledališča; njeno nadaljevanje, performans opomb in komentarjev, ki so se ustvarjalcem porajale med vajami, pa v njegovem pododrju.