Dnevi zavrženosti

Ko Mario nekega aprilskega popoldneva med pomivanjem posode svoji ženi kar tako na hitro pove, da ga je zajela »praznina smisla« in da jo zato po petnajstih letih zakona zapušča, se osemintridesetletni Olgi, materi dveh otrok, ki je smisel svojega življenja zajezila v obrede zakonske zveze, v trenutku podre svet. Začetna osuplost preraste v ihtavo maščevalnost, občutek zapuščenosti in osamljenosti jo sili v nerazumna dejanja, z naraščajočo depresijo in samozavrženostjo pa skupaj z otrokoma in psom postane ujetnica lastnega stanovanja in lastnih misli. V najhujšem obdobju izgubljenosti se ji kopičijo neplačane položnice, kupi neopranega perila, zanemari celo svojo zunanjost, povsem izgubi materinski čut in postaja vse bolj odsotna. Šele takrat, ko v svojem prostem padu doseže dno in po nesreči zastrupi družinskega psa, ki ji je predstavljal še zadnjo vez z Mariom, spozna, da moža ne ljubi več, da je ta zanjo manj kot zgodovina, le madež na preteklosti. Osvobojena in odločena, da se bo vrnila k pisateljevanju, ki se mu je odrekla prav na moževo željo, zdaj močnejša stopi proti novemu življenju (in partnerju) naproti.

Uprizoritev Dnevi zavrženosti nastaja po romanu z enakim naslovom italijanske pisateljice z vzdevkom Elena Ferrante, ki kljub uspehu svojih del (najbolj znana je njena t. i. Napolitanska tetralogija), ostaja popolna neznanka. V svojem drugem romanu iz leta 2002 v prvoosebni pripovedi o ženski, ki jo zapusti mož, preizprašuje identiteto sodobne, izobražene ženske, zaznamovane s svojim spolom, družbeno vlogo in materinstvom, opisuje njene duševne stiske in boje, hkrati pa tudi odziv družbe, prijateljev in znancev na položaj pravkar ločene in nemočne ženske. Roman, ki se spogleduje z antičnim mitom o Medeji, in po katerem je italijanski režiser Roberto Faenza leta 2005 posnel film, je za uprizoritev v Gledališču Koper priredila dramska igralka in dramatičarka Urška Taufer, uprizoritev pa bo režirala Tijana Zinajić.

* * *

Urška Taufer, avtorica dramatizacije, o besedilu:

»Ne veš, kaj je praznina smisla,« mu reče, ko izplava na drugo stran. »Ti si mogoče le pogledal v prepad, zvrtelo se ti je in si luknjo hitro zapolnil s telesom mlajše ženske.«

Zakaj ta zgodba? Zakaj bi gledali predstavo o ženski, ki jo pusti mož? Samo z dvema otrokoma. Zakaj bi gledali predstavo o ženski, ki se ob tem sesuje? Čeprav je inteligentna, močna, samostojna.
Zakaj bi želeli opazovati njen padec, njeno skorajšnje izničenje v praznini smisla, besedni zvezi, s katero mož opravičuje svoj odhod?

Zakaj torej ta zgodba?
Ker sem jo doživela. Ker je to intimno doživetje skoraj vseh žensk, ki jih poznam. Avtocesta občutkov, čustev. Vratolomna vožnja, z nogo na plinu, brez rok na volanu. Osamljeno tavanje po strašno velikem temnem vesolju. Spolzek, neznan teren, ki te kaotično nese proč od vseh pričakovanj, načrtovanj, od vsega poznanega, domačega, brez airbagov, ki so bili na silo izrezani, brez zaščite; s svetlobno hitrostjo te nosi proč, od vseh tvojih naprezanj, investicij, iščeš pomoč, sopotnika, nikogar ni. Med to vožnjo poskušaš poskrbeti za mleko na štedilniku, pelješ psa na sprehod, otroke k zdravniku, razumeti, kaj si naredila narobe, nosi te, pelje te, svet se vrti neznansko hitro, čez točko obvladljivega.

Zakaj torej ta zgodba?
Ker se enkrat ustavi.
Takrat se zagledaš, iz oči v oči. V sebe. In si rečeš, o, glej jo! Dolgo te nisem videla!