Dnevi zavrženosti
| Premiera | 7. februarja 2025 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava nima odmora. |
Ustvarjalci
| Prevajalka | Anita Jadrič |
|---|---|
| Avtorici dramatizacije | Urška Taufer, Nina Kuclar Stiković |
| Režiserka | Tijana Zinajić |
| Dramaturginja | Nina Kuclar Stiković |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Scenograf | Darjan Mihajlović Cerar |
| Kostumograf | Matic Hrovat |
| Glasbeni opremljevalec in pianist | Anže Vrabec |
| Oblikovalka giba | Lada Petrovski Ternovšek |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
Igralska zasedba
| Olga | Anja Drnovšek |
|---|---|
| Revica | Mojca Partljič |
| Mario | Blaž Popovski |
| Ilaria | Sara Gorše |
| Gianni | Mak Tepšić |
| Carrano | Igor Štamulak |
Ko Mario nekega aprilskega popoldneva med pomivanjem posode svoji ženi kar tako na hitro pove, da ga je zajela »praznina smisla« in da jo zato po petnajstih letih zakona zapušča, se osemintridesetletni Olgi, materi dveh otrok, ki je smisel svojega življenja zajezila v obrede zakonske zveze, v trenutku podre svet. Začetna osuplost preraste v ihtavo maščevalnost, občutek zapuščenosti in osamljenosti jo sili v nerazumna dejanja, z naraščajočo depresijo in samozavrženostjo pa skupaj z otrokoma in psom postane ujetnica lastnega stanovanja in lastnih misli. V najhujšem obdobju izgubljenosti se ji kopičijo neplačane položnice, kupi neopranega perila, zanemari celo svojo zunanjost, povsem izgubi materinski čut in postaja vse bolj odsotna. Šele takrat, ko v svojem prostem padu doseže dno in po nesreči zastrupi družinskega psa, ki ji je predstavljal še zadnjo vez z Mariom, spozna, da moža ne ljubi več, da je ta zanjo manj kot zgodovina, le madež na preteklosti. Osvobojena in odločena, da se bo vrnila k pisateljevanju, ki se mu je odrekla prav na moževo željo, zdaj močnejša stopi proti novemu življenju (in partnerju) naproti.
Uprizoritev Dnevi zavrženosti nastaja po romanu z enakim naslovom italijanske pisateljice z vzdevkom Elena Ferrante, ki kljub uspehu svojih del (najbolj znana je njena t. i. Neapeljska tetralogija), ostaja popolna neznanka. V svojem drugem romanu iz leta 2002 v prvoosebni pripovedi o ženski, ki jo zapusti mož, preizprašuje identiteto sodobne, izobražene ženske, zaznamovane s svojim spolom, družbeno vlogo in materinstvom, opisuje njene duševne stiske in boje, hkrati pa tudi odziv družbe, prijateljev in znancev na položaj pravkar ločene in nemočne ženske. Roman, ki se spogleduje z antičnim mitom o Medeji, in po katerem je italijanski režiser Roberto Faenza leta 2005 posnel film, je za uprizoritev v Gledališču Koper priredila dramska igralka in dramatičarka Urška Taufer, uprizoritev pa bo režirala Tijana Zinajić.
* * *
Urška Taufer, soavtorica dramatizacije, o besedilu:
»Ne veš, kaj je praznina smisla,« mu reče, ko izplava na drugo stran. »Ti si mogoče le pogledal v prepad, zvrtelo se ti je in si luknjo hitro zapolnil s telesom mlajše ženske.«
Zakaj ta zgodba? Zakaj bi gledali predstavo o ženski, ki jo pusti mož? Samo z dvema otrokoma. Zakaj bi gledali predstavo o ženski, ki se ob tem sesuje? Čeprav je inteligentna, močna, samostojna.
Zakaj bi želeli opazovati njen padec, njeno skorajšnje izničenje v praznini smisla, besedni zvezi, s katero mož opravičuje svoj odhod?
Zakaj torej ta zgodba?
Ker sem jo doživela. Ker je to intimno doživetje skoraj vseh žensk, ki jih poznam. Avtocesta občutkov, čustev. Vratolomna vožnja, z nogo na plinu, brez rok na volanu. Osamljeno tavanje po strašno velikem temnem vesolju. Spolzek, neznan teren, ki te kaotično nese proč od vseh pričakovanj, načrtovanj, od vsega poznanega, domačega, brez airbagov, ki so bili na silo izrezani, brez zaščite; s svetlobno hitrostjo te nosi proč, od vseh tvojih naprezanj, investicij, iščeš pomoč, sopotnika, nikogar ni. Med to vožnjo poskušaš poskrbeti za mleko na štedilniku, pelješ psa na sprehod, otroke k zdravniku, razumeti, kaj si naredila narobe, nosi te, pelje te, svet se vrti neznansko hitro, čez točko obvladljivega.
Zakaj torej ta zgodba?
Ker se enkrat ustavi.
Takrat se zagledaš, iz oči v oči. V sebe. In si rečeš, o, glej jo! Dolgo te nisem videla!
Iz kritik
V največji meri dramatizacija zasleduje Olgino mišljenje in čutenje, njeno doživljanje zapuščenosti, ki pne lok od začetne nejevere prek obsedenega tuhtanja, besa in maščevalnosti, resignacije in otopelosti vse do končnega sprejemanja in pomiritve. Sem in tja intenzivno napetost njene izkušnje rahljata perspektivi njenih otrok, Giannija in Ilarie, ki z distanciranim otroškim pogledom brez zlobe uperjata prst v mamine slabosti ter jih s svojo neposrednostjo včasih tudi humorno obarvata. Iz ranjene Olge vznikne tudi lik Revice – oživljen otroški spomin na usodo zavržene ženske – ki postane neprijeten odsev in grožnja, sovražnica in zaveznica, doslej nepoznan kos nje same. Jedro pripovedi torej pripada Olginemu glasu, ki pa odgovor dobiva v glasovih otrok in Revice. Eleganten preplet glasov izgrajuje učinkovito gledališko besedilo, ki se z režijo staplja v novo celoto.
Tudi režijske odločitve so zasidrane v spletišču Olginega čustvovanja. Uprizoritvena dinamika je v neprestanem pogonu, begavost, vihravost, hitenje, zaletavost, otrplost, skrušenost in ponovno oživljanje se ne odražajo zgolj v ravnanju protagonistke, temveč tudi v vseh njenih odnosih. Odmeve njenih čustvenih stanj slišimo v glasbi (glasbeni opremljevalec in pianist Anže Vrabec), opazujemo jih v svetlobnem oblikovanju (Jaka Varmuž) ter v naseljevanju scenografije (Darjan Mihajlović Cerar). Obenem s temi subtilnejšimi izrazi posamična »poglavja« zgodbe naslavljajo dobesedni naslovi, zapisani na del scenografije (oknice, vrata, likalna deska, kad …) – ki pa so kljub domiselni umeščenosti za samo uprizoritev brez pomena, celo odvečni. Dogajanje je postavljeno v družinsko stanovanje, katerega elementi (straniščna školjka, kad, miza, stol …) se po potrebi pomikajo v središče odra, ki je sicer prazno, uokvirjajo pa ga gradbeni odri. Njihov skelet asociira na širšo mestno veduto, obenem pa prepričljivo ustvarjajo zidove domačega gospodinjstva in utrdbe posamičnih likov (Giannija, Ilarie in moža Maria), ki so dvignjeni nad Olgino bolečino in bedo.
Ujeta v lastne rane, je Olga od začetka do konca v srčiki gledalčeve pozornosti. V interpretaciji Anje Drnovšek je Olga presunljivo ranljiva, iskrena tako v prošnjah kot prostaštvu, privlačna v ognju besnenja in prepričljiva v pepelu žalovanja. Olga je kljub vsem svojim človeškim šibkostim, ki jih iz nje izvabi zavrženost, nadvse močna – in igralsko močna je njena nosilka, ki lik izvrstno naseljuje čutno in čustveno, na valovih eksplozije in v trenutkih (samo)refleksije. V svojem žalovanju je Olga izredno osamljena – a vendar jo vsi prisotni na subtilne načine (igralsko) podpirajo. Najočitnejši izraz podpore je že prej omenjena Revica. Revica vznika iz Olginih strahov, v zgodbo prihaja iz druge dimenzije in Mojca Partljič jo zvečine interpretira zadržano, čustveno nevpleteno, včasih celo togo. Najmočnejši trenutek njunega svojstvenega dialoga je katarzičen smeh ob dotiku z dnom, Olginem preblisku, da je za piko na i vsemu, kar že gre in je narobe, pozabila otroka v parku.
