Sirote

Uprizoritev v mali dvorani gledalstva ne posede le na običajne tribune, temveč ga s sedeži, ki oder obkrožajo z vseh strani, povabi v neposredno bližino dramatičnega dogajanja. […]
Če igri prisostvujemo z bližine (ki je zaradi razporeda sedežev na vseh straneh odra dostopna večjemu številu gledalcev), se je nemogoče izogniti močnim čustvenim vibracijam in gostemu vzdušju, ki ga nasičujejo intenzivne igralske energije – družinska zgodba »sirot« nam zleze pod kožo, da nas zmrazi v drobovju. Očitno je, da je režijska skrb skušala razpreti vpogled v karakterje celotnemu občinstvu, kar pomeni, da (skoraj) nikoli nihče nima pregleda nad obraznimi izrazi in gestikulacijo vseh treh v dramo vpletenih. Čeprav si kdaj želimo, da bi videli obraz govorečega, so prezence igralcev dovolj močne, da našo pozornost hranijo tudi s svojimi hrbti.
Tjaša Hrovat, Blaž Popovski in Mak Tepšić so namreč vsi po vrsti odlični. Manipulativno Helen, ki iz strahu zase deluje preveč zaščitniško do brata, Tjaša Hrovat oblikuje z natančno odmerjenimi temperaturami v odnosih. Njena Helen je hladno tesnobna in žolčno prezirljiva, živčno gospodovalna in mačje zapeljiva – kar ji pač narekuje gon za ohranjanje statusa quo. Zablodelega Liama, ki se usodne noči huligansko znese nad nedolžnim arabskim priseljencem, utelesi Mak Tepšić. Njegova visoka postava in občasno nerodna telesna govorica podčrtujeta nezrelost Liamovega karakterja, njegovo popolno odvisnost od starejše sestre. V Liamu Maka Tepšića se ob vlogi okrutnega mučitelja mešata naslada in pretresenost, panika pred posledicami in sprevržen ponos. Moralni kompas trojice, Dannyja, ki edini ne razmišlja le o sebi, odigra Blaž Popovski. Ujet v pogubno mrežo Heleninega podcenjevanja, Danny prestopi meje etičnega ravnanja ter sodeluje pri ustrahovanju in znašanju nad Liamovo žrtvijo. Danny Popovskega izmed vseh treh doživi največjo spremembo – od trezno umirjenega do razbesnelega, od potrpežljivo dobrohotnega do odtujenega in gnusa polnega. Igra vseh treh je dosledno psihološko poglobljena, težo dogajanja pa že sam tekst vsem trem porazdeli enakomerno. Jezik je poln kletvic, ki dodatno osvetljujejo stanje duha vseh akterjev, govor pa zvečine hiter in dobro artikuliran (lektor Martin Vrtačnik).

Koprska uprizoritev postane tako srhljiva naracija o psiholoških ranah, ki jih človek pestuje v svoji intimi zaradi »nenormalnega« otroštva, kar se nato izraža v skrajni posesivnosti in nasilju. Tudi fizičnem.
Mak Tepšić in Tjaša Hrovat sta s svojima likoma oblikovala prototip zaznamovanega človeka, Blaž Popovski pa tipizacijo nemočnega individuuma, ki pa na koncu vendarle zaloputne vrata, saj se je umazal z zločinom in nasiljem, zoper katerega se je skušal boriti. Tepšić je v koži Liama ves čas na robu zloma, zmeden, z lažjo prekriva svoja dejanja, se rešuje in opravičuje, resnico spreminja v laž in laž v resnico, preskakuje s teme na temo, ovinkari, v besedah in telesnem izražanju živčen, hkrati glasen in tih, nosilec strah vzbujajoče stiske z imenovalcem v nasilju, skratka, do skrajnosti razpotegnjen lik napadalnega nevrotika, agresivnega neprilagodljiveža, zatekajočega se v ekstremne rasistične in ideološke ideje, kakršne sodobni svet seje v izdatni meri. V ta shizofreni krog vedenjskih, čustvenih in socialnih težav je ujeta Helen v upodobitvi Tjaše Hrovat. Igralka z veliko energijo in študijsko odličnostjo prikazuje disfunkcionalne odnose v družini, ona je tista, ki manipulira s temi odnosi, z ljudmi, predvsem s svojim soprogom Dannyjem, nad katerim izvaja nepredstavljivo psihološko nasilje. Bolna je, notranje raztrgana, njeni prehodi iz nežnosti do moža do zmerjanja so siloviti in čustveno parajoči, njena zaščita brata izven vseh racionalnih mej. Veliko vlogo je ustvaril Blaž Popovski kot Helenin soprog Danny. Bil je nekakšen opazovalec interakcije med bratom in sestro, vseskozi dvomeč, sluti Liamove laži, ve, da je žena psihološko bolna, nima pa moči kljubovati napetosti prostora, časa in odnosov. Nasprotno, kljub svojemu človekoljubnemu prepričanju naseda Heleninim manipulacijam in si celo umaže roke s krvjo. Ves čas je tih, a izraža notranjo razklanost, raztrganost, padec. V krčevitem psihološkem prostoru je kot tujek, zato v svoji zunanji glasovni podobi horizontalno uravnotežen, v resnici ga razjeda krivda. Ta videz-nevidez deluje izjemno povedno in obremenjujoče tudi za avditorij.
Sirote Gledališča Koper so avtentičen prikaz odnosov v družini v primežu travm preteklosti in stanja v našem razseljenem svetu. Predstava jasno in travmatično sprašuje vse nas, zakaj dovolimo tak razkroj posameznika in družbe.