Kje je primadona

Cleveland, 1934. V tamkajšnji operni hiši je vse pripravljeno na vrhunec jubilejne sezone, nastop svetovno znane sopranistke in po oceni revije Time najbolj »vroče« ženske na svetu – Elene Firenzi. Gostjo v razkošnem hotelskem apartmaju nestrpno pričakujeta intendantka operne hiše, gospa Wylie, in njena asistentka Jo. Toda, ker primadona zamuja, se počuti slabo, za nameček pa ji njen mož po strastnem izbruhu ljubosumja napiše še poslovilno pismo in izgine, poseže po uspavalih in alkoholu. Odpoved predstave bi za operno hišo pomenila propad, zato na prigovarjanje gospe Wylie v vlogo Carmen vskoči neopazna, toda pevsko nadarjena asistentka Jo. V trenutku, ko se Jo znajde na odru, se prava primadona prebudi in napoti v Opero … Na tem mestu se komedijsko dogajanje šele prav zaplete. Za popolno zmedo ob pravi Eleni in v Eleno preoblečeni asistentki poskrbita še pohotna snubca, Join mlačni zaročenec Jerry in pristni nizozemski tenorist Leo, svoje doda tudi muhasta predsednica opernega društva. Komedija se, kot se za žanr bulvarke spodobi, razplete v zadovoljstvo vseh: primadona se bo odslej bolj kot karieri in mladim moškim posvečala možu, Jerry, sin gospe Wylie, pa preneha omahovati in v Jo prepozna bodočo partnerko.

Komedija Kje je primadona (2022) je predelava komedije Ti nori tenorji (Lend Me a Tenor), ki jo je ameriški dramatik in režiser Ken Ludwig napisal leta 1986. Ohranil je dramsko dogajanje, vendar pa je v njej tri vodilne moške vloge zamenjal z ženskimi, s čimer je v temelju zamajal in spremenil moško-ženske odnose, z njimi pa tudi očišče komedije, saj, kot pravi, »Ženske drugače čustvujejo in se na enake situacije čustveno odzivajo popolnoma drugače kot moški. Zato sem moral komedijo začeti pisati od začetka«.

Komedijo, ki jo odlikujejo duhoviti dialogi, predvsem pa elementi bulvarne komedije, kot so preobleke, zamenjave oseb, hiter tempo in presenečenja za zaprtimi vrati, bo v našem gledališču režiral Samo M. Strelec, ki velja za enega vodilnih režiserjev komedij pri nas, kar nenazadnje dokazuje pet njegovih režij, ki so si na festivalu Dnevi komedije prislužile naziv »žlahtne«.