Kje je primadona?
Komedija zmešnjav iz zakulisja opernega gledališča| Premiera | 23. januar 2026 |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Mestno gledališče Ptuj |
| Trajanje | Predstava traja 2 uri in 20 minut in ima en odmor. |
Ustvarjalci
| Prevajalka | Tina Mahkota |
|---|---|
| Režiserka | Katja Pegan |
| Scenograf | Marco Juratovec |
| Kostumograf | Alan Hranitelj |
| Avtor glasbe | Mirko Vuksanović |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Korepetitorica | Ana Erčulj |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
Igralska zasedba
| Gospa Wylie, intendantka operne hiše | Lara Jankovič |
|---|---|
| Jo, njena asistentka | Pia Skvarča |
| Jerry, sin gospe Wylie | Rok Ličen |
| Elena Firenzi, svetovno znana sopranistka | Sara Gorše |
| Pasquale, Elenin mož | Blaž Popovski |
| Hotelski sluga | Igor Štamulak |
| Leo, tenorist | Mak Tepšić |
| Julia, predsedujoča opernega društva | Mojca Partljič |
Cleveland, 1934. V tamkajšnji operni hiši je vse pripravljeno na vrhunec jubilejne sezone, nastop svetovno znane sopranistke in po oceni revije Time najbolj »vroče« ženske na svetu – Elene Firenzi. Gostjo v razkošnem hotelskem apartmaju nestrpno pričakujeta intendantka operne hiše, gospa Wylie, in njena asistentka Jo. Toda, ker primadona zamuja, se počuti slabo, za nameček pa ji njen mož po strastnem izbruhu ljubosumja napiše še poslovilno pismo in izgine, poseže po uspavalih in alkoholu. Odpoved predstave bi za operno hišo pomenila propad, zato na prigovarjanje gospe Wylie v vlogo Carmen vskoči neopazna, toda pevsko nadarjena asistentka Jo. V trenutku, ko se Jo znajde na odru, se prava primadona prebudi in napoti v Opero … Na tem mestu se komedijsko dogajanje šele prav zaplete. Za popolno zmedo ob pravi Eleni in v Eleno preoblečeni asistentki poskrbita še pohotna snubca, Join mlačni zaročenec Jerry in pristni nizozemski tenorist Leo, svoje doda tudi muhasta predsednica opernega društva. Komedija se, kot se za žanr bulvarke spodobi, razplete v zadovoljstvo vseh: primadona se bo odslej bolj kot karieri in mladim moškim posvečala možu, Jerry, sin gospe Wylie, pa preneha omahovati in v Jo prepozna bodočo partnerko.
Komedija Kje je primadona (2022) je predelava komedije Ti nori tenorji (Lend Me a Tenor), ki jo je ameriški dramatik in režiser Ken Ludwig napisal leta 1986. Ohranil je dramsko dogajanje, vendar pa je v njej tri vodilne moške vloge zamenjal z ženskimi, s čimer je v temelju zamajal in spremenil moško-ženske odnose, z njimi pa tudi očišče komedije, saj, kot pravi, »Ženske drugače čustvujejo in se na enake situacije čustveno odzivajo popolnoma drugače kot moški. Zato sem moral komedijo začeti pisati od začetka«.
Komedijo, ki jo odlikujejo duhoviti dialogi, predvsem pa elementi bulvarne komedije, kot so preobleke, zamenjave oseb, hiter tempo in presenečenja za zaprtimi vrati, bo v našem gledališču režirala Katja Pegan, ki velja za eno vodilnih režiserk komedij pri nas. Z uprizoritvijo Primadone v Gledališču Koper nadaljujemo z uprizarjanjem žanra, ki smo ga zastavili z našimi dosedanjimi uspešnicami kot so Norčije v spalnicah, (Totalno) katastrofalna večerja in drugimi.
Iz kritik
V prevladujoči gledališki usmeritvi in ponudbi, kjer se vrstijo priredbe, popolne revizije tekstov, brisanje avtorjev in njihovih osnovnih sporočil, krčenje govorne sočnosti, obračanje na glavo in zanikanje antičnih mitov in klasike, je najnovejša premiera (koprodukcija koprskega in ptujskega gledališča) v Kopru pravi retrogardni izziv na odru, ki je dandanašnji opustil užitek igre in sprostitev (zgleda, da je treba med predstavami trpeti in se zvijati v filozofskih in identitetnih krčih, kar naj bi bilo času primerno).
Razkošni kostumi (Alan Hranitelj) bleščečih barv z močno karikiranimi sestavinami, duhoviti glasbeni notni zapisi (Mirko Vuksanović), prizorišče, ovito v šope svetlobe (Jaka Varmuž), realistična razpoznavna scenografija hotelskega apartmaja (Marco Juratovec), ki ne pušča dvoumnosti in zarisuje natančne možnosti gibanja nastopajočim (poln kontrast minimalističnim prijemom), ter poskočna dinamična režija Katje Pegan so ustvarili poltretjo uro kratkočasja. Na odru se je udejanjila komedija Kena Ludwiga Kje je primadona?, slovenska praizvedba v prevodu Tine Mahkota.
[…]
Režiserka Katja Pegan se je v polno zavedala frivolnosti ponujenega in da je komedija ameriškega pisca le lahkotna sprostitev in nič več. A v tem gnezdu je bila tudi past: če bi predstava nasedla vabam površnosti in nezahtevnosti, bi se v hipu prevesila v negledljiv naivni amaterizem, tako pa smo bili očividci izjemno disciplinirane postavitve z natančno odmerjenim odrskim tempom in dialoškim ritmom, prizori so si sledili logično in zapleteno kot v kriminalki, čeprav gre za komedijo.
Osem protagonistov je izrażalo svojstvene osebnostne značilnosti, vsak igralski delež je postregel z zelo individualno oblikovanimi potezami, tako da bi lahko vsak lik stal tudi sam na odru s karikaturo samega sebe, toda vpel se je v celoto zmešnjavnega kaosa. Vloge so bile vse po vrsti opazno oblikovane, duhovite, kot da bi se igralci in igralke spet selili v kožo gledališke igre, si dali duška, uživali. Posebej gre podčrtati delež Lare Jankovič v vlogi intendantke operne hiše, a prav tako so bili učinkoviti Pia Skvarča, Rok Ličen, Sara Gorše, Blaž Popovski, Igor Štamulak, Mak Tepšić in Mojca Partljič.
Kje je primadona? je predstava, ki razbremeni gledalca in ga razvedri za čas svojega trajanja. Nič več, a dovolj.
Natančno izpisana igra o nezaslišanem dogajanju v opernem zakulisju je zgrajena predvsem na principih karakterne in situacijske komike. Živahno živi liki, ki se do skrajnosti podrejajo osrednjim potezam svojega karakterja, ter spretni zasuki, zamenjave in vsesplošne zmešnjave so bogat komedijski uprizoritveni material. Tovrstno besedilo zahteva veliko pozornosti pri vzpostavitvi uprizoritvenega ritma in tempa, saj prav sosledja in sočasnost dogodkov oz. zadrege, ki iz teh izhajajo, vzdržujejo komično napetost in ustvarjajo nujo po razpletu (kar običajno pomeni celo vrsto novih zapletov pred končnim vélikim razpletom). Koprskemu pričakovanju, zasledovanju in iskanju primadone to odlično uspe, saj s preciznostjo v doziranju kontrapunktnih situacij ter z vzdrževanjem visokega uprizoritvenega tempa gledalstvo posrka v oživljeni svet.
[…]
Kje je primadona? je predstava, polna lahkotnih napetosti. Dobro odmerjeni zapleti, ki se kopičijo in množijo ter vključijo in prepletejo vse, ki se zaradi kakršnegakoli razloga znajdejo v primadoninem hotelskem apartmaju, učinkujejo vedro in brezskrbno. Prostodušno spremljanje ljubezenskih, erotičnih in opernih zagat ponuja številne priložnosti za smeh ob vnaprejšnji odpovedi moraliziranju, pravičniški resnobnosti in zahtevam po globljih sporočilih. Trdna struktura besedila, dobro umerjeno režijsko vodstvo, vizualni blišč in lesket igralskih kreacij nam tako ponujajo užitek v neskončni lahkosti komedijskega.
Komedija Kje je primadona? ameriškega dramatika Kena Ludwiga v koprodukciji Gledališča Koper in Mestnega gledališča Ptuj je žanrsko čista bulvarka, zgrajena na preverjenih mehanizmih zamenjav identitet, zakasnelih prihodov, ljubosumnih izbruhov in ljubezenskih zapletov. Režiserka in obenem direktorica koprskega gledališča Katja Pegan se tega več kot očitno zaveda, se materialu ne upira in ga razume smrtno resno. Ritem je hiter, igra večinoma izrazito stilizirana, skoraj burleskna, prostor pa je ves čas zapolnjen z gibanjem in akcijo. Ameriški tekst narekuje nenehno stopnjevanje, gledalec je bombardiran z informacijami in dogodki, kar ustvarja občutek nenehne napetosti, četudi brez resničnega vsebinskega tveganja.
