Naša familija
Družinski muzikal| Premiera | 27. avgusta 2024 na 4. Mednarodnem otroškem festivalu Pri svetilniku v avgustu |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper, Slovensko stalno gledališče (IT), Italijanska drama HNK Ivana pl. Zajca Reka (HR) |
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 20 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Avtorica besedila in songov | Saša Eržen |
|---|---|
| Skladatelj in režiser | Marjan Nećak |
| Koreograf | Klemen Janežič |
| Scenograf | Valentin Svetozarev |
| Kostumografinja | Mia Popovska |
| Avtor videoprojekcij | Marin Lukanović |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Prevajalec pesmi v italijanščino | Miran Košuta |
| Prevajalka v italijanščino | Tanja Sternad |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
| Lektor za slovenski jezik | Martin Vrtačnik |
Igralska zasedba
| Laura Di Caprio | Leonora Surian |
|---|---|
| Marko, vzgojitelj v domu za otroke brez staršev | Rok Matek |
| Luka Di Caprio, Laurin mož in poslovnež | Danijel Malalan |
| Tamala | Pia Skvarča |
| Secchiona | Elena Brumini |
| Princesa | Urša Kavčič |
| Forza | Serena Ferraiuolo |
| Mišica | Mak Tepšić |
| Boben | Blaž Popovski |
| Picasso | Andrea Tich |
V mladinskem domu v stari vili živi sedem najstniških sirot skupaj z njimi pa tudi domski vzgojitelj Marko. Na drugem koncu mesta, v novi vili, živita premožni poslovnež Luka Dicaprio in njegova žena Laura. Ko ta nekega dne v čakalnici ginekološke ambulante spozna najstnico iz mladinskega doma, se v njej v poznih zrelih letih prebudi želja po otroku, posvojitvi. Želi si, da bi najstnico spoznal tudi Luka, zato ga odpelje v staro vilo, kjer se najstniki pripravljajo za nastop na Težkih talentih; če bodo zmagali, bodo lahko kupili vilo, v kateri živijo, saj nameravajo dom zapreti, hišo prodati, najstnike preseliti v večji zavod, vzgojitelja Marka pa zaradi bolezni predčasno upokojiti.
Najstniki na tekmovanju s pesmijo Mi smo prihodnost nastopijo pod imenom Familija in osvojijo drugo mesto. Prepričani, da so vilo izgubili, se razočarani vrnejo domov, kjer jih pričaka nasmejani Marko. Nekdo je kupil njihovo hišo. Otroci mislijo, da se Marko spreneveda, a izkaže se, da je skrivnostni dobrotnik prav Luka, ki je pred tremi desetletji tudi sam živel v tej sirotišnici. Marko bo tako še vedno ostal njihov vzgojitelj, vsi pa bodo zaživeli skupaj kot ena velika družina.
Odraščanje, družina, tehnologije, interes kapitala in moč skupnosti so teme, ki jih bo prevpraševala uprizoritev in sporočala, da je rešitev v povezovanju in sodelovanju. »Družina je osnovna celica družbe, vendar pa so družine lahko različne tako, kot so različne skupine in skupnosti, s katerimi se povezujemo,« je zapisal avtor glasbe Marjan Nećak. »Družina ne pomeni samo krvne povezanosti, družina je lahko vsak, ki vas sprejme takšnega, kakršni ste. Vsak, ki vas obkroža s svojo pozornostjo, dobroto in pripadnostjo, da se počutite ‘kot doma’. Prijatelji so družina, ki jo izberemo sami.«
Marjan Nećak je makedonsko-slovenski skladatelj in režiser ter nekdanji izredni profesor na Fakulteti dramskih umetnosti v Skopju. Z našim gledališčem sodeluje drugič; v sezoni 2022/2023 smo uprizorili njegovo nagrajeno glasbeno-scensko delo Lepa Vida po libretu Staše Prah.
Iz kritik
Predstava v času, ko je čutiti močan pritisk različnih ideologij, na zelo lahkoten, a premišljen način uspešno poda preprosto močno sporočilo o bistvu družine, ki jo najdemo v ljudeh, ki bogatijo naša življenja.
V predstavi je blestel vsestranski igralec in odličen pevec Rok Matek kot Marko, vzgojitelj za otroke brez staršev. Ta je svoj talent v igri in petju le še potrdil. Matek odigra nadvse resno večplastnega vzgojitelja, ki ima mehko srce, in to kljub drugačnemu videzu. V svoji igri je zadržan, a emocionalno podkrepljen v besedi, pa tudi gibu. Karakterno zelo lepo razdeli vlogo. Zahrbtno bolezen dobro skriva, a za gledalce je jasna tegoba. Dobro in prepričljivo igralsko kreacijo je naredil tudi Danijel Malalan kot Luka Di Caprio, uspešen poslovnež. Prav tako se je izkazal z igralskim talentom. Njegova žena, s katero nimata otrok, a si jih želita, Laura Di Caprio, v izvedbi Leonore Surian nas je prepričala s svojo samozavestjo, jasnostjo izgovarjave in gibom. Mlade v zavodu sirot so upodobili predstavniki mlajše igralske generacije, ki jim je odlična priložnost, da se kalijo v svojem poklicu /…/.
Koreografsko je bila skupina profesionalno pripravljena, nastopajoči so zvečine tudi dobri pevci – posebej velja izpostaviti Leonoro Surian (prav v songu o menopavzi je toliko bolj žalostno, da njen lepi glas zaradi postavitvenega konteksta ne prikliče ne sočutja ne smeha) ter Pio Skvarča in Uršo Kavčič, katerih jedrnata glasova sta zazvenela v polnosti prezence. Mladostno športna kostumografija (Mia Popovska) smiselno orisuje temperamente in se barvno uglašuje z grafiti na stenah mladinskega doma, ki predstavlja nižji nivo scenografije (Valentin Svetozarev), kjer raba klopic in miz na koleščkih učinkovito omogoča izgradnjo različnih prostorov, medtem ko je na višjem nivoju (sprva skritem za zaveso) umeščeno nakazano meščansko stanovanje premožnega para.
In prav jezikovna raven je med najbolj povednimi in razmišljanju predanimi lastnostmi uprizoritve: igralci govorijo v svojem jeziku (slovenščina-italijanščina), kar ne krni razumevanja. To je seveda ideal tega večjezičnega prostora, ki ga zagovarjam že vrsto let in ga je tokrat uneslo med ljudi tudi gledališče: ni nujno, da govoriš moj jezik, nujno je, da ga razumeš, kot ti govoriš svojega in te jaz razumem! Tudi nad- ali podnapisi niso in ne bi smeli biti nujni.
/…/
Ta kratek opis seveda ne pojasni celotne vsebinske draži in povednosti, ki ju je režiser Nećak uokviril v dinamično celoto z dobrimi scenskimi rešitvami (Valentin Svetozarev) ter natančno doziral pevske (odlični interpreti) in govorne trenutke. Spletel je razgibano predstavo, se izognil površnosti in poudaril predvsem čustvene vzgibe, ki se kažejo v nastajajočih najstniških ljubeznih, predvsem pa v povezovanju, medsebojni pomoči, sprejemanju drug drugega.
/…/
Igralke in igralci so ustvarili razpoznavne like z izpiljenimi karakternimi potezami, kar je še učinkoviteje poudarilo izpoved, da drugačnost ne preprečuje povezovalne solidarnosti, celo ljubezni. V sodobnem času tehnologije in novega kapitalizma gre za nauk, ki bi ga bilo dobro upoštevati, da ne izničimo sebe in človečnosti.
