Ocean morje
Oda morju| Premiera | 3. oktobra 2025 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 2 uri in 30 minut in ima odmor. |
Ustvarjalci
| Prevajalka | Maja Gal Štromar |
|---|---|
| Avtorji dramatizacije | Anja Drnovšek, Helena Šukljan, Ivan Loboda |
| Režiser in scenograf | Ivan Loboda |
| Dramaturginja | Helena Šukljan |
| Kostumografinja | Tina Kolenik |
| Avtor glasbe | Sašo Fajon |
| Oblikovalec svetlobe in avtor videa | Domen Lušin |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Asistentka režiserja | Ivona Furlan |
Igralska zasedba
| Dira | Sara Gorše |
|---|---|
| Elisewin | Zala Djuric |
| Baron Carewalski | Igor Štamulak |
| Oče Pluche | Rok Ličen |
| Ismael Adelante Ismael Prof. Bartleboom | Luka Cimprič |
| Ann Deverià | Lara Komar |
| Michel Plasson | Rok Matek |
| André Savigny | Mak Tepšić |
| Adams/Thomas | Blaž Popovski |
Almayer – oddaljeno počivališče, »kot položeno na zadnji okvir sveta« – deluje osamljeno in pozabljeno. Toda prav ta »kraj, ki skoraj ne obstaja« oziroma »ostaja samo zato, da se stvari postavijo na svoje mesto«, predstavlja pomemben, čeprav začasen dom številnim gostom, ki so se tu znašli namenoma ali po naključju. Sem so prišli z upanjem, da jih bo morje – kot zadnje zdravilo – rešilo njihovih »bolezni«.
Mlado, krhko dekle Elisewin pride v počivališče na željo svojega očeta, v upanju, da jo bo zdravljenje z morskimi valovi omogočilo, da začne zares živeti. Spremlja jo oče Pluche, ki budno pazi na vsak njen korak in nenehno piše nove molitve. Gospo Ann Diverià je v Almayer poslal mož – kot obliko zdravljenja »zelo čudne bolezni«, kot jo imenuje sama: prešuštvovanja. Plasson, slikar, ki slika z morsko vodo, potem ko se je naveličal portretiranja bogatašev, želi zdaj naslikati portret resnice, portret morja, zato se sprašuje, kje ima morje oči, kje se morje začne. Nasprotno pa znanstvenik Bartleboom, ki piše Enciklopedijo omejitev, raziskuje, kje se konča to neskončno morje. Ocean morje.
Vse goste sprejme Dira, edina skrbnica Almayerja, njena vseobsegajoča, a tiha prisotnost njeno vlogo zavija v skrivnost: je res zgolj gostiteljica ali pa njen obstoj vpliva na vse okoli nje?
Zgodbe teh nenavadnih prebivalcev – prežete z izgubljenimi ljubeznimi, razočaranji, brodolomi in večnimi vprašanji – se najprej le rahlo dotikajo druga druge. Pravi zaplet se začne s prihodom skrivnostnega mornarja Adamsa in pozneje zdravnika Savignyja, njuna prisotnost razkrije, kako globoko so njihove usode med seboj prepletene.
Usodo vseh likov v drami neizbrisno zaznamuje morje. Morje kot metafora za življenje in svobodo izraža neustavljivo moč narave, ki kljubuje človeku, a je hkrati zanj tudi zdravilno. Morje kot simbol in protagonist postane nenehno spreminjajoča se kulisa, ki odseva ali preizprašuje čustvena stanja in preobrazbe.
Iz kritik
Gledališče Koper je svojo 25. sezono pogumno odprlo z uprizoritvijo, ki že v izhodišču nosi vse atribute jubilejne drže – ambicioznost, drznost in iskanje presežka. Roman Alessandra Baricca Ocean morje, v režiji Ivana Lobode in dramatizaciji Helene Šukljan, je besedilo, ki zahteva veliko mero poguma, tako v ustvarjalnem kot v »gledalskem« smislu. Loboda, eden izrazitejših mladih režiserjev, se ga loteva z značilno vpadljivo poetiko, ki koprski oder postavlja v nove estetske razsežnosti.
[…]
Lobodov režijski pristop deluje izrazito vizualno, skoraj filmsko. Ritem menjavanja prizorov, statičnost kompozicij in poudarjena svetloba ustvarjajo vtis slik, ki bi jih lahko občudovali na platnu. To Gledališču Koper vsekakor prinaša svežino, ki je občinstvo morda ni vajeno. Na odru igralci dejansko igrajo. Med igralci oziroma igralkami izstopata Sara Gorše kot skrivnostna in igrivo distancirana Dira, ki v predstavo vnaša čutnost in toplino, ter Lara Komar kot gospa Ann Deverià, z natančno odmerjeno mero emocionalnosti in elegance.
[…]
Dramaturginja Helena Šukljan je poetično besedilo Maje Gal Štromar preoblikovala v dramski okvir, ki ohranja Bariccov značilni lirični ton, a ga obenem prizemlji v odrsko govorico. V dramatizaciji se čuti občutek za ritem in prostor – dovolj poetično, da ne izgubi izvora, toda dovolj jasno, da ostaja razumljivo in gledališko učinkovito. Kljub temu se struktura mestoma giblje na meji med lirično atmosfero in dramsko logiko, kar je pri tako zgoščenem, simbolno nasičenem izvirniku skoraj neizogibno.
[…]
Oblikovanje svetlobe Domna Lušina in scenografija Ivana Lobode sta med najmočnejšimi aduti uprizoritve. Igra senc, odsevi in pridušena svetloba ustvarjajo občutek, da prostor diha skupaj z morjem. Tudi glasba Saša Fajona subtilno dopolnjuje dogajanje, nevsiljivo, vendar z emocionalnim podtonom, ki povezuje posamezne prizore v celoto.
[…]
Lobodov Ocean morje išče predvsem empatijo do drugega, do drugačnega, do ranjenega človeka. V tem pogledu predstava deluje kot razmislek o mejah sočutja in notranjih globinah. Toda čeprav poskuša ustvariti vtis velike metafore, se včasih zdi, da globina ostaja predvsem na površju. Vizualna in čustvena estetika prepričata, vsebinska pa ne dohaja vedno njune intenzivnosti.
[…]
Ocean morje je predstava, ki jo je težko opredeliti. Med poezijo in gledališčem, med sliko in zgodbo, med meditacijo in akcijo. Vsekakor gre za pogumen in estetsko dovršen poskus, ki Gledališču Koper prinaša svež veter. Toda valovi, ki jih ustvarja, ne sežejo vedno v globino, ki jo obljubljajo. Ostanejo razburkani, a na površju. Kot morje, ki ga Baricco tako poetično opisuje.
Lobodova režija gledalcu dopušča, da diha s predstavo, da vstopi v njen počasni, fluidni ritem. Projekcije morja ustvarjajo občutek, kot da smo se znašli pod vodo ali tik pod površjem, meja med resničnostjo in sanjami se mehča. Luč, ki jo je poleg videa oblikoval Domen Lušin, daje predstavi intimno, skoraj meditativno vzdušje. Kostumi Tine Kolenik dopolnjujejo ton predstave: ženski liki so odeti v nežne, pastelne barve, moški v zemeljske. Zdi se, kot da bi oblačila odsevala naravo in z občutji svojih nosilcev.
[…]
Devetčlanski igralski ansambel deluje uigrano. Igralci se po odru premikajo kot valovi: prihajajo, odhajajo, izginjajo in se znova vračajo, kot bi jih vodil nevidni morski tok. Premor med prizori so izpeljali domiselno in v duhu predstave. Na začetku odmora lik Ismaela Adelanteja, ki ga igra Luka Cimprič, gledalce povabi v foaje, kjer si lahko ogledajo razstavo slik slikarja, ki ga v predstavi upodablja Rok Matek. Njegov lik ustvarja z morsko vodo – in med pavzo so obiskovalce v foajeju zares pričakala bela platna. S tem je predstava subtilno zabrisalo mejo med odrom in resničnostjo.
[…]
Ocean morje ni predstava za tiste, ki v gledališču iščejo spektakel ali hiter potek zgodbe. Je »slow burn« – počasna, premišljena meditacija o človeški povezanosti, izgubi, iskanju smisla in moči narave. Morje tukaj ni razglednica, temveč notranja pokrajina človeka. Za gledalca, ki je pripravljen upočasniti korak in se prepustiti valovanju podob in besed, predstava ponuja bogato vizualno, čustveno in duhovno izkušnjo. Gledališče Koper je s to premiero sezono začelo pogumno in z občutkom. Ocean morje je nežna, melanholična in obenem močna predstava. Val, ki ne udari, temveč počasi preplavi.
