Romeo in Julija
| Premiera | 18. oktobra 2023 v Narodnem gledališču Republike Srbske, Banja Luka (BA), 27. oktobra 2023 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Koprodukcija | Gledališče Koper in Narodno gledališče Republike Srbske (BiH) |
| Trajanje | Predstava traja 2 uri in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Prevajalci | Oton Župančič, Živojin Simić, Sima Pandurović |
|---|---|
| Prevajalci Shakespearovih sonetov | Janez Menart, Stevan Raičković, Mate Maras |
| Režiserka | Sonja Petrović |
| Dramaturginja | Tijana Grumić |
| Scenografinja | Dragana Purković Macan |
| Kostumografinja | Jelena Vidović |
| Avtor glasbe | Nenad Kojić |
| Oblikovalec odrskega giba | Danilo Milovanović |
| Lektorja | Nataša Kecman, Martin Vrtačnik |
| Oblikovalec svetlobe | Radomir Stamenković |
| Asistentki režije | Renata Vidič, Katarina Lazić (študentka Umetniške akademije Banjaluka) |
Igralska zasedba
| Knez | Aleš Valič |
|---|---|
| Duhovnik | Boris Šavija | Capuleti |
| Grof Capulet | Aleksandar Stojković |
| Grofica Capuletova, Capuletova žena | Mojca Partljič |
| Julija, Capuletova hči | Nataša Perić |
| Julijina dojilja | Miljka Brđanin |
| Tybalt, nečak grofice Capuletove | Rok Matek |
| Samson, Tybaltov prijatelj / Klovn | Bojan Kolopić |
| Paris, Julijin snubec | Blaž Popovski | Montegi |
| Grof Monteg | Igor Štamulak |
| Grofica Montegova, Montegova žena | Dragana Marić |
| Romeo, Montegov sin | Mak Tepšić |
| Mercutio, Romeov prijatelj | Danilo Kerkez |
| Benvolio, Romeov prijatelj | Senad Milanović |
| Gregorio, Romeov prijatelj | Anando Čenić |
Ljubezen – naj bo ta globoko iskrena, vzneseno romantična, komično preračunljiva, nikoli izpolnjeno hrepenenje, platonska ali pa zgolj telesna – je zagotovo tema, ki je stoletja navdihovala pesnike in ustvarjalce vseh generacij in umetniških zvrsti, tudi dramatike; prav v polju dramskega pisanja sinonim zanjo že štiri stoletja in pol ostajata tragična zaljubljenca iz Verone, ki sta navdihnila tudi velikega angleškega barda, da je v zgodnjem obdobju svojega ustvarjanja napisal tragedijo o Romeu in Juliji.
Zgodba izhaja iz Italije, leta 1562 jo je v obliki pesmi zapisal Arthur Brooke z naslovom Tragicall Historye of Romeus and Juliet, leta 1567 pa je zgodbo v prozni obliki z naslovom Palace of Pleasure zapisal Wiliam Painter. Shakespeare je črpal od obeh, zgodbo zapisal v obliki dramske pesnitve, jo razširil in dodal številne stranske like ter vanjo vnesel pomemben odmik od poprej znane moralitete, ki pošilja smrt kot kazen za neubogljiva in zaletava mlada zaljubljenca.
Romeo in Julija, tragedija o prepovedani, nemogoči in neustavljivi ljubezni je zgodba o sovraštvu in ljubezni, o prevzetnosti in nestrpnosti, o vzvišenosti in omejenosti duha, je zgodba poezije in nasilja. Zgodba o svetu sovraštva, v katerem se ljubezen izpolni v smrti. Tragedija iz renesančnega sveta, ki govori za vse čase in o vseh časih, tudi našem.
Shakespearovo tragedijo zato v Gledališču Koper po dvanajstih letih uprizarjamo znova; prvič smo jo v režiji Jake Ivanca in soprodukciji Lutkovnega gledališča Ljubljana uprizorili v lutkovnem jeziku v sezoni 2010/2011, tokrat pa uprizoritev v režiji mlade in večkrat nagrajene beograjske režiserke Sonje Petrović pripravljamo v soprodukciji z Narodnim gledališčem Republike Srbske iz Banjaluke. Uprizoritev, v kateri bodo nastopili igralci, ki jih naše občinstvo že pozna iz uspešnice Jugoslavija, moja dežela, bo dvojezična in nastaja po prevodih Otona Župančiča ter Živojina Simića in Sime Pandurovića iz sredine 20. stoletja.
Režiserka Sonja Petrović o uprizoritvi
Otroci v svoje roke niso vzeli kar nekaj. Vzeli so orožje in z njim ravnajo vešče. Usposobljeni, izučeni in izurjeni so, saj jih družba na vsakem koraku uči o nasilju. Doma, v šoli, na ulici, v medijih … Uči jih o vrstniškem nasilju, nasilju nad ženskami, nasilju nad drugačnimi in šibkejšimi, psihičnem nasilju, spolnem nasilju in o vseh oblikah najbrutalnejšega povzročanja zla in škode drugim in drugačnim. Toda dokler jim tega nekdo ne pove, ne pokaže ali ne vsili kot sprejemljiv model obnašanja, otroci ne vedo, kaj pomeni biti drugačen in kako povzročati zlo. Gre, kot pravi Shakespeare, za mržnjo, ki je že tako dolgo vtkana v sprti družini, da nihče več ne ve, od kdaj in zakaj. Razpihovanje sovraštva po načelu »deli in vladaj« je pisano na kožo tistim, ki imajo od tega korist in odhajajo kot zmagovalci, in tudi ti si bodo izmislili vse, kar je lahko predmet razdora in kamen spotike. In mi bomo verjeli. V Shakespearovem primeru je to lik Kneza, v našem pa vsak, ki odloča in je predstavnik oblasti. Romea in Julijo smo umestili na igrišče; igrišče kot prostor igre odločevalca in igrišče kot prostor otroštva, stkanega iz nasilja. Samo ena, na prvi pogled naivna podrobnost, lahko spremeni tokove, v katere smo si, pogubljajoč sami sebe, drznili vstopiti. Samo ena, na videz smešna stvar lahko prepreči, da nam otroke ubijejo tisti, ki so jim orožje položili v roke. Samo ena, na videz šibka stvar, lahko v nas ohranja človeka, in to je ljubezen. Tisti, ki so rojeni v sovraštvu, nanjo nimajo odgovora, molčijo. Nam bo kot družbi uspelo, da ji utrdimo pot ali bomo vedno znova verjeli manipulatorjem in tako zapravili še zadnjo priložnost za preživetje? Bomo rešili ljubezen ali za vedno potonili v sovraštvu? Bomo dovolili otrokom, da se imajo radi ali ne? Komu to ustreza?
Naša uprizoritev Romea in Julije bo razigrana, vedra, mladostna, v dialogu s sedanjim trenutkom, nenavadna, hitra in duhovita, a bojim se – grenko resnična.
Iz kritik
Gledalec v predstavi lahko sliši, kako je hkrati igrati v dveh jezikih, ki se spajata z glasbo različnih žanrov in obdobij, pa tudi, kako – tako kot povsod okoli nas – na odru nastaja kaos. Inscenirana z namenom, da odrazi duha časa, predstava govori o tem, o čemer je vredno govoriti, od gledalca pa je odvisno, ali se ga bo tak način pripovedovanja dramske zgodbe dotaknil, v njem kaj spremenil, ali pa bo njena sporočilnost zdrvela mimo njega kot kateri od likov v Pobesnelem Maxu, ki zdrvi skozi puščavo.
V tem eksperimentu je med številnimi nastopajočimi prepričljivo odigral osrednjo vlogo Mak Tepšić. Član koprskega gledališča je vešče preigraval različne situacijske lege, bil je drzen, ljubezensko zagledan, zagnan, srdit, obupan. Zagotovo doslej najboljši dosežek mladega igralca. Sicer pa sta se ansambla obeh gledališč lepo dopolnjevala kljub očitni slogovni recitativni razliki, kar uprizoritvi ni bilo v prid. A vendar! Pot je začrtana, Gledališče Koper se lahko pohvali s pogumnim dejanjem, ki utira perspektivo sodelovanja med različnimi, ki pa imajo isti cilj: služiti gledališki resnici in s tem resnici sploh.
Režiserka Sonja Petrović in dramaturginja Tijana Grumić sta se pri snovanju koncepta zavestno odločili odpovedati delitvi Montegov in Capuletov po narodni pripadnosti in s tem gledališkemu premišljevanju politične (pol)preteklosti ter si za osrednje vodilo izbrati mlado občinstvo.
Mladostno prekipevajoča pa ni le ciljna publika predstave, temveč tudi igralska zasedba, ki na poligonu otroškega igrišča preizkuša svoje moči v dveh ekipah. Igralna stolpa z lestvami, plezalno klančino in toboganom (scenografka Dragana Purković Macan) zasnujeta nasproti si stoječa tabora, v katerih zaslombo iščejo pripadniki enega oz. drugega klana, v ospredju na verigah visita dve okrogli gugalnici, v ozadju pa prevesna gugalnica, ki z gredjo povezuje polovici igralnega polja. Pravila igre sovraštva potrebujejo jasno mejo in njeno spoštovanje je poglavitno za preprečevanje potencialne nesreče – čeprav je meja zgolj zarisana s kredo. Vsi karakterji (z izjemo Kneza, Duhovnika in Dojke) so brani in igrani kot nedorasli najstniki, ki z otroško trmo branijo upravičenost meje in jo obenem kršijo s poplavo nabojev iz strelnih igrač. Agresiji, ki sili iz njih, ne iščejo razloga, z njo se identificirajo in jo sprejemajo kot najobičajnejši modus vivendi. Knez jo sprva na videz kroti v prid miru, a jo zgolj potlači, dokler se v (spremenjenem) sklepu igre sovraštvo ne razvname še huje – takrat igrače lahko zamenja s pravim strelnim orožjem.
Nespregledljivo pomemben segment pričujoče postavitve je kostumografija (kostumografinja Jelena Vidović), ki kljub odbijajoči estetiki trendovskega kiča deluje v prid predstave, saj ustvari pravšen odmik tako od zgodovinskosti besedila kot od vsakdanjika zdajšnjosti. Živalski vzorci in široko razprostrta barvna paleta pričajo o neukročenosti in samovoljnosti sveta, ki ga motrimo iz avditorija – noša oseb na odru je obenem očiten odsev trenutne mode, obenem pa visoko eksponirana. Nekdaj plemiško povzdignjene dramske osebe so tukaj in zdaj povzdignjene s sorodnostjo z zvezdniškimi podobami.
Kljub nekaj preobloženosti tokratna Romeo in Julija v moderni inkarnaciji mladostniških akterjev, ki na igrišču tudi ob tragičnem koncu ne najdejo pomiritve in sprave, še vedno diši po mržnji in strasti, zaljubljenosti in nestrpnosti. Še vedno se razcveta v humornih dialogih in dehti v sosledju usodnih dogodkov. Še vedno s trni tragičnih smrti zbada v prstne konice človeškega napuha in nepopolnosti navkljub daje okusiti polnost Romea in Julije.
Da bo šlo za razigrano in vedro igro, gledalcu postane jasno že ob pogledu na scenografijo, ki vključuje dva gigantska tobogana, dva zibajoča se otroška konjička, plišaste medvedke in obročasti gugalnici. Zgodba je tako postavljena na otroško igrišče, ki naj bi simboliziralo otroško igrivost, nedolžnost in iskrivo ljubezen, ki jo premorejo samo otroci.
Prav tako so igrivi in barvno zelo intenzivni kostumi, ki jih nosijo člani ter prijatelji družin Capulet in Monteg. V tokratni inscenaciji gre za tako rekoč privilegirana gangsterska klana, ki sta med seboj sprta. Brez podanega razloga, kakopak. Glavi družin upodabljata Aleksandar Stojković kot grof Capulet in Mojca Partljič kot njegova žena, ter Igor Štamulak in Dragana Marić kot grof in grofica Monteg.
Sprti družini tako živita na bojni nogi. Romeo Monteg, upodablja ga najmlajši član koprskega gledališkega ansambla Mak Tepšić, se znajde na plesu pri Capuletovih in tam ob nekaj minut trajajočem poplesavanju in petju v srbskem in slovenskem jeziku trešči ob Capuletovo Julijo (Nataša Perić). Tepšićeva interpretacija Romea je izrazito mladostna. Močno poudarja Romeovo hrepenenje po ljubezni, prikupno naivnost in na trenutke celo chaplinovsko nerodnost. Na drugi strani imamo Julijo, ki v upodobitvi Nataše Perić deluje celo nekoliko punkersko-uporniško, najstniško zadirčno in v kontrastu s Tepšićevim izrazito slovenskim Romeom, celo balkansko-dominantno. Te kontraste, ki niso samo jezikovni – predstava je namreč v slovenskem in srbskem jeziku –, temveč prihajajo do izrazov tudi na fizično-interpretacijski bazi, si Petrovićina različica Romea in Julije lahko šteje samo v prid.
Velika pohvala pritiče tudi igri Miljke Brđanin, ki upodablja zvedavo, zgovorno in impulzivno Julijino dojiljo. Poleg tega ne moremo zaobiti odličnosti, kajpada, vrhunskosti Borisa Šavije v vlogi duhovnika, edinega pozitivnega, ali vsaj s sovraštvom neobremenjenega lika.
