Sumljiva oseba
| Premiera | 28. oktobra 2022 v Gledališču Koper |
|---|---|
| Trajanje | Predstava traja 1 uro in 30 minut in nima odmora. |
Ustvarjalci
| Prevajalec | Jure Karas |
|---|---|
| Avtor Songov | Predrag Lucić |
| Avtorji priredbe besedila | Kokan Mladenović in ustvarjalci uprizoritve |
| Režiser | Kokan Mladenovič |
| Scenografa | Kokan Mladenovič, Milan Percan |
| Kostumografinja | Aleksandra Pecić Mladenović |
| Avtorica glasbe | Irena Popović Dragović |
| Oblikovalec svetlobe | Jaka Varmuž |
| Lektor | Martin Vrtačnik |
| Asistentka režije | Renata Vidič |
| Asistentka kostumografije | Anja Ukovič |
Igralska zasedba
| Vlado Jakšič, lokalni policijski načelnik in občinski svetnik | Aleš Valič |
|---|---|
| Mara, njegova žena | Mojca Partljič |
| Marica, njuna hči | Andrijana Boškoska |
| Dragan, policijski inšpektor | Igor Štamulak |
| Žika, uradnik na policiji | Aleksandar Stojković |
| Branko, uradnik na policiji | Blaž Popovski |
| Miki, novi policijski referent na praksi | Mak Tepšić |
| Štefan Kurc, tenorist | Matic Valič |
| Aleks Žunjič, župnik | Luka Cimprič |
| Gospod Milan, trgovec | Vladimir Jurc |
Manjša slovenska občina. Ko lokalni policijski načelnik in občinski svetnik Vlado Jakšič izve, da na skrivni sestanek z njegovo ne več rosno mlado hčerko prihaja mladi tenorist iz Ljubljane, hkrati pa ga z ministrstva za notranje zadeve obvestijo, da so na območju njegove občine zaznali osebo, osumljeno povezav z več evropskimi celicami, ki se ukvarjajo s terorizmom in pranjem denarja, se znajde pred težko nalogo: kako hčeri izbiti iz glave tenorista in jo omožiti s policijskim inšpektorjem Draganom in kako čim prej izslediti in aretirati sumljivo osebo ter si s tem pri ministru zagotoviti napredovanje. In ker ima varnost države prednost pred domačimi ljubezenskimi nevšečnostmi, se divji lov na sumljivo osebo, mladeniča, ki so ga odkrili v edinem hotelu v občini, kmalu konča. Toda kaj je hujšega kot to, da v goreči želji ujeti osumljenca (ki ga dejansko zgrabi sobarica, in ne Jakšič), ujamejo kar hčerinega ljubimca, tenorista? Kaj je hujšega kot to, da je Jakšič že pred zaslišanjem sporočil ministru, da je osumljenec vse priznal, medtem pa so z ministrstva že sporočili, da so sumljivo osebo našli v sosednji občini …
Sumljiva oseba je Nušićeva zgodnja komedija in danes velja za eno njegovih izvirnejših in najboljših satiričnih komedij. V njej se je, tako kot tudi v poznejših komedijah, ukvarjal s temo oblasti, ki jo v Sumljivi osebi predstavlja skorumpiran in zbirokratiziran policijski aparat, ki je v času njenega nastanka zrcalil policijsko avtokracijo obrenovićevskega režima. In ker vemo, da se zgodovina ponavlja in da uniforma tistemu, ki jo nosi, pogosto daje občutek moči, je prav, da to Nušićevio satiro po treh desetletjih in pol znova vrnemo na slovenske gledališke odre: tokrat v svežem prevodu vsestranskega ustvarjalca Jureta Karasa, ki je dogajanje komedije preselil na slovenska tla, in v režiji srbskega režiserja Kokana Mladenovića, ki se je z Nušićem srečal že večkrat, nazadnje pred letom dni, ko je v sarajevskem narodnem gledališču režiral Nušićevo komedijo Protekcija.
Iz kritik
Ustvarjalci koprske uprizoritve so satiro srbskega pisatelja močno posodobili, začenši s prevodom Jureta Karasa in prenosom na slovensko podeželje, s čimer so še bolj izoblikovali »političnost« vsebine /…/.
Sumljiva oseba je tako postala prototip sodobne (le slovenske?) družbe, kot nekdaj srbske, kritika vsakršnih malverzacij oblasti. Skratka, gre za ost, uperjeno v družbo, in čas, kjer sta najbolj čislani postavki oblast in denar, ki ženeta nastopajoče like, kot ženeta pohlep na vseh svetovnih koordinatah, ne glede na zemljevidno lego. Smešenje državnega aparata in skorumpiranih državnih uradnikov je enkratno, razgaljene so nesposobnost in nepismenost, zraven še nestrokovnost v izvrševanju državnih zadev. Osebna korist je na prvem mestu, družbeno dobro na zadnjem.
Mladenović je odrsko dinamiko opremil s številnimi humornimi, smešnimi primesmi, in si zamislil celo srhljivo poved, da se iz svetlobe svetlih idealov skotijo najhujši oportunisti, ki na idealiteto enakosti in sreče ne dajo nič, nasprotno, zoper njiju uprizorijo neizprosen boj in poudarjajo izrazit individualizem, kar je srž desničarske ideologije. V končnem dejanju gre pravzaprav za zanikanje svobode. Scenografska zamisel (Kokan Mladenović in Milan Percan) je v tem pogledu enkratna. Scenografija je kopija spomenika NOB na Črnem Kalu in pomeni idejni kontrapunkt dogajanju v predstavi. Spomenik je utelešenje nedosegljivih idealov v primerjavi z današnjim neoliberalnim fašizmom, v katerem prevladujejo grabežljiveži brez morale. Ni od muh domislica, da protagonisti prihajajo v prvi plan iz nedrja spomenika, katerega plemenite spomine in simbolne vrednote svobode in osvoboditve, prijateljskega povezovanja, v hipu pohodijo. Zgodovinski spomin se zruši v prah malomarnosti in brezbrižnosti.
Kot se za komedijo spodobi, so tudi liki verodostojno karikirani. Osrednja oseba je Vlado Jakšić, krajevni policijski načelnik in občinski svetnik, poosebljena pokvarjenost državnega uradnika, ki ga Aleš Valič z izostrenim razponom in smislom za upodobitev vsega, kar je v človeku nizkotnega, oblikuje vseskozi prepričljivo in brez zelo vabljivih zdrsov v komično patetičnost, svoj lik vodi do grotesknih ostrin, izraženih tudi v glasovnih modulacijah in z mimično izbrušenostjo.
Posrečeni komični prizori so daleč od tega, da bi bili sami sebi namen, ampak s prstom pokažejo na dvoličnost v družbi. Pomenljiva je tudi scenografija, sestavljena iz kopije spomenika NOB na Črnem Kalu, ki naj bi po mnenju režiserja simboliziral nedosegljive ideale, ki jih je predstavljala nekdanja Jugoslavija. Tempo predstave je hiter in učinkovit, zastranitev ni opaziti, predah med predstavo omogočijo le songi, ki jih skupaj izvedejo vsi igralci ter vsebujejo moralni podton. Če sklenemo, prva premiera gledališča Koper je že takoj na začetku sezone zarezala v hipokrizijo malomeščanske družbe in prebivalcu slovenske države nastavila konkretno ogledalo.
